»Vse, kar smo skrili, lahko najdemo v pisanju. Jaz niti ne skrivam prav dosti, nenehno govorim tudi to, česar drugi morda ne bi. Tisto, o čemer se molči.«

»Vse, kar sem si izmislil, je resničnost.«

»Vse, ali pa vsaj ogromno tega, kar sem napisal nekje od 18. do 25., mogoče celo do 30. leta, je preobteženo, preambiciozno v napačnem smislu.«

»Pa se mi je porodila misel, zakaj ne bi ustvaril nečesa v detektivskem žanru, kar sem si že dolgo želel.«

»Vse je šlo k hudiču. To je bilo pred mojo zadnjo smrtjo (op. v knjigi piše, da je umrl štirikrat). Moral sem vrniti aro, sem si že sposojal denar, česar res ne znam. Visel sem skozi okno, živim v pritličju, in je šel Šteger mimo, pa sem mu rekel, pomagaj.«

»Veliko je pesnikov, ki imajo dovolj poguma, da se zazrejo v prepad, a zelo malo je tistih, ki imajo dovolj poguma, da se soočijo s srečo in pišejo o njej, in to je tisto, česar sem si želel biti sposoben v svojem pisanju.«

»Pisala to, kar je živela, in živela to, kar je pisala.«

»Vse moje pisanje izvira iz podobe.«

»Vse, kar bo danes izrečeno, bo politično, ne pa strokovno.«